Ko je kraljeval značaj – zgodba o Ronaldu Reaganu
Podrobnosti izdelka
Sredi devetdesetih let so me z univerze v Austinu iz Texasa povabili, da bi bila ena od predavateljic v seriji predavanj, v katerih naj bi zgodovinarji in avtorji govorili o značajih sodobnih predsednikov. Čast mi je bilo sodelovati na srečanju, ki so se ga udeležili še Doris Kearns Goodwin, ki je govorila o Franklinu Rooseveltu, David McCullough, ki je predaval o Harryju Trumanu, Henrik Hertzberg, ki je pokrival Jimmyja Carterja in Michael Beschloss, ki je opisoval Georgea Busha starejšega.
Ob začetku moje predstavitve sem izpostavila merilo, po katerem bi lahko presojali značaj predsednika, in sicer, ali je izpolnil obljube, ki jih je dal ob kandidaturi za predsedniški položaj. Bila sem mnenja, da je Reagan večino obljub izpolnil, toda ko sem zadevo podrobneje raziskala in primerjala tisto, kar je obljubil leta 1980 in kar je uresničil do leta 1988, ob rezultatih nisem bila zgolj zadovoljna, temveč tudi ganjena.
V predvolilni tekmi leta 1980 je obljubljal znižanje stopnje inflacije. V zadnjem letu Carterjeve administracije je znašala 12,8 odstotka. Vrhunec je dosegla marca istega leta, pri 14,8 odstotka. Do leta 1983 je Reagan sprejel nepriljubljene in politično škodljive ukrepe, kot je bila omejitev ponudbe denarja na trgu, ki je gospodarstvo pahnila v še hujšo recesijo, vendar se je inflacija spustila na manj kot 4 odstotke. Še pomembneje je, da se je inflacija v času njegovega mandata zajezila med tremi in štirimi odstotki. Na kratko rečeno, inflacijo mu je uspelo znižati na eno tretjino tistega, kar je nasledil.
Obljubljal je, da bo znižal davke. V trenutku, ko je vstopil v Belo hišo, je najvišja stopnja dohodnine znašala 78 odstotkov. Ko je zapuščal predsedniško funkcijo, je bila znižana na vsega 35 odstotkov. Stephen Moore z inštituta Cato je dejal, da v zadnjih petindvajsetih letih noben ukrep ni imel globljega učinka na gospodarstvo kot Reaganovo znižanje davkov v letu 1981. »Ko je bil Reagan izvoljen, je bilo gospodarstvo v kolapsu. V letih 1980 in 1981 smo bili sredi najhujše depresije po veliki depresiji iz 30. let … Reaganovo rezanje davkov, kombinirano z zdravo denarno politiko, deregulacijo in odpravo trgovinskih ovir, je ustvarilo pogoje za robustno gospodarsko rast … Konjunktura se je nadaljevala še v 90. letih, ko govorimo o največjem blagostanju v ameriški zgodovini.« Koliko je to znašalo v številkah? Družbeni produkt je zrasel za več kot tretjino oziroma za 15 tisoč milijard dolarjev. Še pomembneje je, da so v obdobju med 1981 in 1989 porast dohodkov v svojih žepih čutili prav vsi sloji prebivalstva.
Reagan je dejal, da bo ponovno zagnal gospodarski stroj. Za primerjavo si še enkrat preberite zgornje številke. In poglejte še nekaj: Borzni indeks Dow Jones, ki je bil ob začetku njegovega mandata vreden 800, je do njegovega odhoda zrasel na 2400.
Rekel je, da bo odpravil administrativno določanje cen bencina. To je storil in cene goriva so se znižale.
Obljubljal je, da bo zmanjšal nezaposlenost. Ko je nastopil funkcijo, je bila 7,4-odstotna. Ko je zapuščal svoj urad, je bila nižja za 30 odstotkov oziroma visoka zgolj 5,4 odstotka. Še bolj razveseljivo je bilo, da so se odpirala nova delovna mesta in številni novi poklici.
Dejal je, da bo pristrigel obrestne mere – in jih tudi je, saj so se v času njegovega mandata prepolovile. Zvezni register, ki zajema pravilnike in regulacijo gospodarstva, je v času Carterja obsegal 87 tisoč strani. Reagan je do leta 1986 dolžino omenjenega registra skrajšal na 47 tisoč strani. Rekel je, da bo zmanjšal število zaposlenih v birokraciji in jih je.
Obljubil je, da bo zmanjšal proračun in to je tudi storil. Sicer mu to ni uspelo v obsegu, kakršnega si je želel, vendar je zgodovinar Michael Barone o tem dejal: »Proračunski rezi niso drastično zmanjšali državnih izdatkov, vendar so bili jasen signal, da država ne bo več trošila hitreje kot raste gospodarstvo. Med leti 1979 in 1981 je državna poraba vsako leto skočila za 15 do 17 odstotkov, med leti 1981 in 1984 pa za 5 do 8 odstotkov letno.«
Napovedal je, da bo za predsednika vrhovnega sodišča ustoličil žensko. Rekel je, da bo nasprotoval rasnim kvotam. Rekel je, da bo za zvezne sodnike imenoval več konzervativcev. Obljubil je, da bo nasprotoval splavu. Napovedal je, da bo skušal izgraditi protiraketni sistem obrambe pred medcelinskimi izstrelki. Napovedal je okrepitev oboroženih sil. Rekel je, da bo vojna mornarica štela blizu šeststo ladij. Vse, kar je obljubljal, je izpolnil do zadnje vejice....
Ob začetku moje predstavitve sem izpostavila merilo, po katerem bi lahko presojali značaj predsednika, in sicer, ali je izpolnil obljube, ki jih je dal ob kandidaturi za predsedniški položaj. Bila sem mnenja, da je Reagan večino obljub izpolnil, toda ko sem zadevo podrobneje raziskala in primerjala tisto, kar je obljubil leta 1980 in kar je uresničil do leta 1988, ob rezultatih nisem bila zgolj zadovoljna, temveč tudi ganjena.
V predvolilni tekmi leta 1980 je obljubljal znižanje stopnje inflacije. V zadnjem letu Carterjeve administracije je znašala 12,8 odstotka. Vrhunec je dosegla marca istega leta, pri 14,8 odstotka. Do leta 1983 je Reagan sprejel nepriljubljene in politično škodljive ukrepe, kot je bila omejitev ponudbe denarja na trgu, ki je gospodarstvo pahnila v še hujšo recesijo, vendar se je inflacija spustila na manj kot 4 odstotke. Še pomembneje je, da se je inflacija v času njegovega mandata zajezila med tremi in štirimi odstotki. Na kratko rečeno, inflacijo mu je uspelo znižati na eno tretjino tistega, kar je nasledil.
Obljubljal je, da bo znižal davke. V trenutku, ko je vstopil v Belo hišo, je najvišja stopnja dohodnine znašala 78 odstotkov. Ko je zapuščal predsedniško funkcijo, je bila znižana na vsega 35 odstotkov. Stephen Moore z inštituta Cato je dejal, da v zadnjih petindvajsetih letih noben ukrep ni imel globljega učinka na gospodarstvo kot Reaganovo znižanje davkov v letu 1981. »Ko je bil Reagan izvoljen, je bilo gospodarstvo v kolapsu. V letih 1980 in 1981 smo bili sredi najhujše depresije po veliki depresiji iz 30. let … Reaganovo rezanje davkov, kombinirano z zdravo denarno politiko, deregulacijo in odpravo trgovinskih ovir, je ustvarilo pogoje za robustno gospodarsko rast … Konjunktura se je nadaljevala še v 90. letih, ko govorimo o največjem blagostanju v ameriški zgodovini.« Koliko je to znašalo v številkah? Družbeni produkt je zrasel za več kot tretjino oziroma za 15 tisoč milijard dolarjev. Še pomembneje je, da so v obdobju med 1981 in 1989 porast dohodkov v svojih žepih čutili prav vsi sloji prebivalstva.
Reagan je dejal, da bo ponovno zagnal gospodarski stroj. Za primerjavo si še enkrat preberite zgornje številke. In poglejte še nekaj: Borzni indeks Dow Jones, ki je bil ob začetku njegovega mandata vreden 800, je do njegovega odhoda zrasel na 2400.
Rekel je, da bo odpravil administrativno določanje cen bencina. To je storil in cene goriva so se znižale.
Obljubljal je, da bo zmanjšal nezaposlenost. Ko je nastopil funkcijo, je bila 7,4-odstotna. Ko je zapuščal svoj urad, je bila nižja za 30 odstotkov oziroma visoka zgolj 5,4 odstotka. Še bolj razveseljivo je bilo, da so se odpirala nova delovna mesta in številni novi poklici.
Dejal je, da bo pristrigel obrestne mere – in jih tudi je, saj so se v času njegovega mandata prepolovile. Zvezni register, ki zajema pravilnike in regulacijo gospodarstva, je v času Carterja obsegal 87 tisoč strani. Reagan je do leta 1986 dolžino omenjenega registra skrajšal na 47 tisoč strani. Rekel je, da bo zmanjšal število zaposlenih v birokraciji in jih je.
Obljubil je, da bo zmanjšal proračun in to je tudi storil. Sicer mu to ni uspelo v obsegu, kakršnega si je želel, vendar je zgodovinar Michael Barone o tem dejal: »Proračunski rezi niso drastično zmanjšali državnih izdatkov, vendar so bili jasen signal, da država ne bo več trošila hitreje kot raste gospodarstvo. Med leti 1979 in 1981 je državna poraba vsako leto skočila za 15 do 17 odstotkov, med leti 1981 in 1984 pa za 5 do 8 odstotkov letno.«
Napovedal je, da bo za predsednika vrhovnega sodišča ustoličil žensko. Rekel je, da bo nasprotoval rasnim kvotam. Rekel je, da bo za zvezne sodnike imenoval več konzervativcev. Obljubil je, da bo nasprotoval splavu. Napovedal je, da bo skušal izgraditi protiraketni sistem obrambe pred medcelinskimi izstrelki. Napovedal je okrepitev oboroženih sil. Rekel je, da bo vojna mornarica štela blizu šeststo ladij. Vse, kar je obljubljal, je izpolnil do zadnje vejice....
Dodatne informacije
| Avtor | Peggy Noonan |
