Besedilo je mogoče umestiti v širok razpon od ekonomske zgodovine so sociologije religije oziroma kulture. Besedilo odstopa od običajnih tematizacij potrošniških fenomenov predvsem z izvirnostjo, ker je usmerjeno prav v temeljne, vendar spregledane okoliščine, ki so spodbujale razvoj potrošništva. Campbellova razprava poizkuša teoretsko konceptualizirati moderno potrošništvo in ga izvleči iz globoke sence produktivističnih teorij.

Kot lepo pokaže Campbell, izrazita usmerjenost človeških stremljenj v trošenje ni nič zgodovinsko novega, kakor tudi ne potrata ali celo uničevanje dobrin, ki očitno presega potrebe ljudi. Novo je to, da zahteva hedonizem kapitalistične epohe vedno nove načine in predmete zadovoljevanja in da je jedro uživanja v procesu zamišljanja potrošnje in njenih imaginativnih rab in pomenov kot sredstva samoizpolnjevanja in samoizražanja, ne pa v fizičnih aktih trošenja in zadovoljevanja.

Druga bistvena novost pa je, da prvič usmeritev v trošenje ni le značilnost vladajočega razreda ali njegove elite, marveč življenjska usmeritev širokih družbenih skupin, med njimi tudi neposrednih proizvajalcev, tako da gre pri sodobnem porabništvu za globalni fenomen, za civilizacijsko značilnost, ki je zajela vse sodobne družbe.